Prebrala sem članek o tem, katere skrivnostni je človeštvo pozabilo in se tako oropalo za bolj polno in čudovitejše življenje. Enostavno ga moram deliti z vami. Ne, ni čisti prevod, a ni niti čisto moj, toda z zapisanim se strinjam in verjamem, da bo dalo tistim, ki boste besedilo prebrali, vsaj misliti, če nič drugega.
Seveda pa je to moja različica članka. Originalnega lahko preberete tukaj .
Oddaljili smo se od narave
Da, tako je. V nekaj sto letih smo se skoraj povsem oddaljili od narave. Izkoriščali smo jo, jo uničevali, prevzemali in jo poskusili nadzirati.
Že res, da se zadnje čase vedno več govori o naravi, in da so vedno bolj ‘popularni’ izrazi, kot so ‘trajnostni turizem’, ‘ekologija’, ‘ločevanje’… Toda ali res verjamemo, da se vračamo k naravi skozi kampiranje ali še bolje, glamping? S tem, da ločujemo odpadke? Do neke mere že, toda to še ne pomeni, da naravi vračamo, to le pomeni, da jo izkoriščamo drugače, manj agresivno, pa vendar jo še izkoriščamo.
Toda tudi, če smo povsem ekološko osveščeni, če se trudimo, da bi pomagali naši Zemlji, to še ne pomeni, da se zavedamo naravnih ciklusov. In ravno to je drug, enako pomemben problem. Pozabili smo, kako prisluhniti naravi, naravni ritmom in ciklusom. Pozabili smo, kako živeti ‘naravno’ in živeti v sožitju z Njo.
Pozabili smo, da smo povezani z Univerzumom
S tem, ko smo se oddaljili od narave, pa smo tudi pozabili, kako tesno smo 
povezani z njo, kako tesno smo povezani z Univerzumom. Pozabili smo, kako zelo smo povezani med sabo, in kako ima vsaka akcija svojo reakcijo.
Z vsako malenkostjo, lahko vplivamo na ves svet… in resnično mislim ves svet, ne le na naš svet.
Pozabili smo na starodavne resnice
V iskanju novih znanstvenih resnic in pretresanju vsake molekule znanosti, smo pozabili na starodavne resnice naših prednikov. S tem, ko smo vse racionalizirali in začeli za vse zahtevati znanstvene dokaze, smo pozabili resnice, ki jih nosijo naše srce, naša duša, naša intuicija.
Pozabili smo na zgodbe in legende, na davno folkloro, ki nam je še vedno na dosegu roke, a smo jo enostavno ovrgli, kot nekaj neresničnega. Toda, če nekaj ne moremo dokazati ali potem samo zaradi tega res ne obstaja?
Nihče več ne sanja
Biti sanjač je neznanstveno, je celo neumno, bi nekateri rekli. Toda ali smo pozabili, da so ravno sanje prinesle toliko novega znanja, toliko novih iznajdb in toliko lepega že v preteklosti?
Vsi smo zgrajeni iz svojih sanj, toda bojimo se sanjati, ne, pozabili smo sanjati, in tako izgubljamo bitko s samim seboj. Kajti, če želimo nekaj doseči, moramo to najprej ozavestiti v sebi.
Pozabili smo na svoje poslanstvo
Ob divjem, hitrem življenju, hrupu in hitenju, smo pozabili na svoje poslanstvo, pozabili smo na to, da se moramo najprej resnično spoznati in spoznati svoj namen na tej Zemlji, da bomo svetu in sebi lahko prinesli največ. Smo kot ovce ali konji s plašnicami. Nismo več avtentični, nismo več sami svoji, temveč takšni, kot družba od nas pričakuje in želi, da bomo.
Pozabili smo, da smo samo spiritualna bitja ujeta v materialno telo, in da je poslanstvo, ki ga imamo, pomembno za preživetje nas in vsega sveta.
Pozabili smo odpustiti
Ko smo tako nepovezani, tako oddaljeni drug od drugega, smo pozabili tudi na odpuščanje.
Odpuščanje je največje darilo, ki ga lahko damo in edino darilo, ki ga moramo dati nekomu, ki nas je res prizadel, da bomo tudi mi potolaženi in srečni.
Ni žrtev, ni napadalcev, pravzaprav smo vsi le del dinamične mreže, ki jo imenujemo življenje.
Pozabili smo na svobodo
Se vam zdi, da je sploh kdo med nami resnično svoboden? Meni se zdi, da le redki. Svobodni so tisti, ki niso okovani v verige strahov, napačnih predstav, 
napačnih ideologij, verige, ki jih povzročajo želje po materialnem blagostanju, po tem, da nas drugi sprejmejo.
Ne pozabite, rojeni smo bili, da bi bili svobodni in vsak ima pravico živeti svobodno takšen kot je, brez strahov ali krivde, ker ne dosegamo nekih t.i. standardov.
Pozabili smo na to, kako močni smo
Ker smo se okovali v te nevidne verige, smo pozabili, koliko moči imamo. Imamo moč, da povzročimo spremembe v naših življenjih, v naši realnosti.
Kot v transu ali polsnu sledimo nečemu, česar tudi sami ne razumemo, avtomatsko. Toda dovolj smo močni, da tega ne bi rabili početi.
Zgodovina nas uči
Res nas, a smo pozabili na vse njene lekcije. Edino, česar se najbrž vsi zavedamo, kar smo se naučili je, kako hitro pozabljamo vse, kar nas je naučila. Delamo vedno ene in iste napake, ujeti smo v vzorcih pohlepa in samouničenja.
Ne moremo osebno odgovarjati za napake, ki so nastale v zgodovini, za napake človeštva, toda lahko smo odgovorni za to, da ne delamo svojih starih napak in se ne izmikamo svoji odgovornosti.
Vse je ljubezen
Da, res je vse ljubezen, a smo na to pozabili. Ljubezen je najbrž najgloblja skrivnost na svetu. Ljubiti moramo, moramo biti ljubljeni. Vemo, nekje globoko v sebi res vemo, da je ljubezen vse, a smo na to enostavno pozabili.
Pozabili smo, da je čisto vse ultimativna energija in zavest, in da je ljubezen temeljni košček obstajanja, ki teče skozi vse in oblikuje vso energijo sveta in Univerzuma.
Pozabili smo, kako biti enostavni
Življenje in ljudje smo že sami po sebi komplicirani in zapleteni, toda v zadnjih letih, stoletjih, smo postali še bolj zapleteni. Pozabili smo na radosti enostavnega življenja, na tiste drobne malenkosti, ki niso zahtevne, a nas osrečujejo.
Življenje je v resnici lahko enostavno in enostavno je takrat, ko se znebimo nepomembnih stvari in idej, ki nam zakrivajo pogled na bistvo srečnega življenja.
Pozabili smo zaupati, verjeti in se spraševati
Izgubili smo svojo očaranost nad svetom. Pozabili smo, kako uživati v razkrivanju skrivnosti življenja.
Naša skeptičnost in cinizem, s katerima gledamo na svet, sta nas oropala zaupanja vase in v čarovnije Univerzuma. Pozabili smo, kako verjeti in to je morda največja tragedija od vsega. To je oslabilo naš duh in izstradalo našo dušo.
Epilog
Ne moremo se spomniti vsega, vsaj ne takoj, toda vsak korak v pravo smer je dobrodošel, vsak spomin na starodavne resnice je nujen.
Morda že s tem, da se začnemo spraševati, raziskovati in navduševati nad malenkostmi naredimo veliko. Morda naredimo veliko s sanjami in s tem, da smo takšni, kot smo v resnici, brez krivde in obžalovanj, a da to dosežemo, moramo najprej spoznati sebe.
Naj vas vodi ljubezen, tudi to bo dovolj … za začetek!
Z ljubeznijo… ♥
Destinna