Razmišljanja – Stran 2

Letos ne sprejemajte novoletnih zaobljub

Bliža se novo leto in v tem času si mnogi med nami postavljamo takšne in drugačne novoletne zaobljube. Hočeš nočeš se pogosto zgodi, da te prelomimo. Zakaj se tega torej letos (ali v začetku prihodnjega leta) ne bi lotili malo drugače?

Naj to ne bodo zaobljube, temveč cilji

Točno tako. Ne imenujte svojih odločitev o tem, na kakšen način boste spremenili svoje življenje v letu 2017, zaobljube. Te imajo že tako ali tako grenak priokus in je nekako logično, da obstaja velika možnost, da jih tudi prelomimo. Namesto tega jih raje poimenujte ‘cilji’ in tako se boste na eni strani postavljanja na drugi strani pa izvajanja lotili malce drugače – bolj ciljano.

Cilji so namreč nekaj drugega kot zaobljube. So načrti, kaj ne samo želimo narediti, temveč tudi nameravamo narediti.

Zapišite si jih

Da, cilje si morate zapisati! Če jih boste zapisali, jih boste preko tega vtisnili v svojo podzavest in ta vas bo tako gnala k temu, da jih izpolnite.

Noben cilj ni premajhen, da bi ga napisali, pa če gre še za tako malo stvar, kot recimo, da si boste v letu 2017 privoščili kos svoje najljubše torte ali redno negovali svojo kožo. Pa tudi preveč jih nikoli ni.

Toda ob tem bodite vseeno pozorni, da boste zapisovali tisto, kar res želite doseči in ne naštevajte nekaj kar na slepo.

Ob koncu naslednjega leta naredite inventuro

Ali boste cilje, zapisane na kosu papirja, brali tudi čez leto ali ne, je odvisno samo od vas. Sama jih ne berem. Preberem jih samo dvakrat – ko jih napišem, in ko delam inventuro. In ravno to dvojno branje enostavno MORATE opraviti. V vsakem primeru, pa papir shranite.

Zakaj je inventura dobra? Zato, da ob koncu leta ali začetku naslednjega vidite, kaj vse ste načrtovali postoriti in kaj vam je dejansko uspelo doseči.

Ali boste cilje samo prebrali ali pa boste inventuri pristopili recimo temu bolj matematično, je prav tako odvisno samo od vas. Jaz se tega lotim resno in obkljukam, kaj sem dosegla, potem pa preračunam, koliko odstotkov ciljev mi je uspelo doseči. Tako lahko ocenim ali je bilo minulo leto uspešno ali ne in na čem moram še bolj delati naslednje leto.
Vi najdite svoj obred in mu sledite. In najpomembnejše je, da mu resnično sledite in ga ponavljate vsako leto, saj bo tako vaša podzavest dojela, da mislite resno in vas bo pri vaših namerah podpiral tudi Univerzum.

Želim vam torej ogromno izpolnjenih ciljev in veliko dobre volje v naslednjem letu. Tudi v njem bom tu za vas, če me boste potrebovali.

Z ljubeznijo… ♥

Destinna

Največja napaka človeštva je, da smo pozabili…

Prebrala sem članek o tem, katere skrivnostni je človeštvo pozabilo in se tako oropalo za bolj polno in čudovitejše življenje. Enostavno ga moram deliti z vami. Ne, ni čisti prevod, a ni niti čisto moj, toda z zapisanim se strinjam in verjamem, da bo dalo tistim, ki boste besedilo prebrali, vsaj misliti, če nič drugega.

Seveda pa je to moja različica članka. Originalnega lahko preberete tukaj .

Oddaljili smo se od narave

Da, tako je. V nekaj sto letih smo se skoraj povsem oddaljili od narave. Izkoriščali smo jo, jo uničevali, prevzemali in jo poskusili nadzirati.
Že res, da se zadnje čase vedno več govori o naravi, in da so vedno bolj ‘popularni’ izrazi, kot so ‘trajnostni turizem’, ‘ekologija’, ‘ločevanje’… Toda ali res verjamemo, da se vračamo k naravi skozi kampiranje ali še bolje, glamping? S tem, da ločujemo odpadke? Do neke mere že, toda to še ne pomeni, da naravi vračamo, to le pomeni, da jo izkoriščamo drugače, manj agresivno, pa vendar jo še izkoriščamo.

Toda tudi, če smo povsem ekološko osveščeni, če se trudimo, da bi pomagali naši Zemlji, to še ne pomeni, da se zavedamo naravnih ciklusov. In ravno to je drug, enako pomemben problem. Pozabili smo, kako prisluhniti naravi, naravni ritmom in ciklusom. Pozabili smo, kako živeti ‘naravno’ in živeti v sožitju z Njo.

Pozabili smo, da smo povezani z Univerzumom

S tem, ko smo se oddaljili od narave, pa smo tudi pozabili, kako tesno smo povezani z njo, kako tesno smo povezani z Univerzumom. Pozabili smo, kako zelo smo povezani med sabo, in kako ima vsaka akcija svojo reakcijo.

Z vsako malenkostjo, lahko vplivamo na ves svet… in resnično mislim ves svet, ne le na naš svet.

Pozabili smo na starodavne resnice

V iskanju novih znanstvenih resnic in pretresanju vsake molekule znanosti, smo pozabili na starodavne resnice naših prednikov. S tem, ko smo vse racionalizirali in začeli za vse zahtevati znanstvene dokaze, smo pozabili resnice, ki jih nosijo naše srce, naša duša, naša intuicija.

Pozabili smo na zgodbe in legende, na davno folkloro, ki nam je še vedno na dosegu roke, a smo jo enostavno ovrgli, kot nekaj neresničnega. Toda, če nekaj ne moremo dokazati ali potem samo zaradi tega res ne obstaja?

Nihče več ne sanja

Biti sanjač je neznanstveno, je celo neumno, bi nekateri rekli. Toda ali smo pozabili, da so ravno sanje prinesle toliko novega znanja, toliko novih iznajdb in toliko lepega že v preteklosti?

Vsi smo zgrajeni iz svojih sanj, toda bojimo se sanjati, ne, pozabili smo sanjati, in tako izgubljamo bitko s samim seboj. Kajti, če želimo nekaj doseči, moramo to najprej ozavestiti v sebi.

Pozabili smo na svoje poslanstvo

Ob divjem, hitrem življenju, hrupu in hitenju, smo pozabili na svoje poslanstvo, pozabili smo na to, da se moramo najprej resnično spoznati in spoznati svoj namen na tej Zemlji, da bomo svetu in sebi lahko prinesli največ. Smo kot ovce ali konji s plašnicami. Nismo več avtentični, nismo več sami svoji, temveč takšni, kot družba od nas pričakuje in želi, da bomo.

Pozabili smo, da smo samo spiritualna bitja ujeta v materialno telo, in da je poslanstvo, ki ga imamo, pomembno za preživetje nas in vsega sveta.

Pozabili smo odpustiti

Ko smo tako nepovezani, tako oddaljeni drug od drugega, smo pozabili tudi na odpuščanje.
Odpuščanje je največje darilo, ki ga lahko damo in edino darilo, ki ga moramo dati nekomu, ki nas je res prizadel, da bomo tudi mi potolaženi in srečni.

Ni žrtev, ni napadalcev, pravzaprav smo vsi le del dinamične mreže, ki jo imenujemo življenje.

Pozabili smo na svobodo

Se vam zdi, da je sploh kdo med nami resnično svoboden? Meni se zdi, da le redki. Svobodni so tisti, ki niso okovani v verige strahov, napačnih predstav, napačnih ideologij, verige, ki jih povzročajo želje po materialnem blagostanju, po tem, da nas drugi sprejmejo.

Ne pozabite, rojeni smo bili, da bi bili svobodni in vsak ima pravico živeti svobodno takšen kot je, brez strahov ali krivde, ker ne dosegamo nekih t.i. standardov.

Pozabili smo na to, kako močni smo

Ker smo se okovali v te nevidne verige, smo pozabili, koliko moči imamo. Imamo moč, da povzročimo spremembe v naših življenjih, v naši realnosti.

Kot v transu ali polsnu sledimo nečemu, česar tudi sami ne razumemo, avtomatsko. Toda dovolj smo močni, da tega ne bi rabili početi.

Zgodovina nas uči

Res nas, a smo pozabili na vse njene lekcije. Edino, česar se najbrž vsi zavedamo, kar smo se naučili je, kako hitro pozabljamo vse, kar nas je naučila. Delamo vedno ene in iste napake, ujeti smo v vzorcih pohlepa in samouničenja.

Ne moremo osebno odgovarjati za napake, ki so nastale v zgodovini, za napake človeštva, toda lahko smo odgovorni za to, da ne delamo svojih starih napak in se ne izmikamo svoji odgovornosti.

Vse je ljubezen

Da, res je vse ljubezen, a smo na to pozabili. Ljubezen je najbrž najgloblja skrivnost na svetu. Ljubiti moramo, moramo biti ljubljeni. Vemo, nekje globoko v sebi res vemo, da je ljubezen vse, a smo na to enostavno pozabili.

Pozabili smo, da je čisto vse ultimativna energija in zavest, in da je ljubezen temeljni košček obstajanja, ki teče skozi vse in oblikuje vso energijo sveta in Univerzuma.

Pozabili smo, kako biti enostavni

Življenje in ljudje smo že sami po sebi komplicirani in zapleteni, toda v zadnjih letih, stoletjih, smo postali še bolj zapleteni. Pozabili smo na radosti enostavnega življenja, na tiste drobne malenkosti, ki niso zahtevne, a nas osrečujejo.

Življenje je v resnici lahko enostavno in enostavno je takrat, ko se znebimo nepomembnih stvari in idej, ki nam zakrivajo pogled na bistvo srečnega življenja.

Pozabili smo zaupati, verjeti in se spraševati

Izgubili smo svojo očaranost nad svetom. Pozabili smo, kako uživati v razkrivanju skrivnosti življenja.

Naša skeptičnost in cinizem, s katerima gledamo na svet, sta nas oropala zaupanja vase in v čarovnije Univerzuma. Pozabili smo, kako verjeti in to je morda največja tragedija od vsega. To je oslabilo naš duh in izstradalo našo dušo.

Epilog

Ne moremo se spomniti vsega, vsaj ne takoj, toda vsak korak v pravo smer je dobrodošel, vsak spomin na starodavne resnice je nujen.

Morda že s tem, da se začnemo spraševati, raziskovati in navduševati nad malenkostmi naredimo veliko. Morda naredimo veliko s sanjami in s tem, da smo takšni, kot smo v resnici, brez krivde in obžalovanj, a da to dosežemo, moramo najprej spoznati sebe.

Naj vas vodi ljubezen, tudi to bo dovolj … za začetek!

Z ljubeznijo… ♥

Destinna

Ljubezen…

balloon-1046658

Ljubezen… kako čudovita beseda, kako čudovito čustvo, kako čudovito darilo… Kdo smo brez ljubezni? Nihče! Izgubljeni v tem svetu, žalostni in osamljeni. Ljudje nismo rojeni zato, da bi bili sami. Pa ne govorim samo o partnerski ljubezni, govorim tudi o ljubezni, ki jo čutimo do in prejemamo od staršev, prijateljev, sorodnikov…

Toda četudi smo obkroženi z ljudmi, ki nas imajo neskončno radi, bomo zagotovo kdaj pomislili, da si želimo najti nekoga, ki bo postal naš sopotnik, naša druga polovica.

Težko je govoriti o tem, kaj je v ljubezni najpomembnejše, morda še težje, kaj je najhujše, saj je vsak od nas individuum, vsak vidi in doživlja svet drugače, s tem pa po svoje doživlja tudi odnos. In noben odnos ni napačen, nobeno razmišljanje ni napačno, pa četudi morda močno odstopa od t.i. družbenih norm, od tega, kar verjamemo mi. In ravno to je tisto, kar moramo razumeti in sprejeti.

V pravi ljubezni je prepovedno…

birch-1593725 Kaj je prepovedano? Nič! Ali pa vse! Edino merilo za to je to, kako se ob tem počutiš ti. Da, prav ste prebrali, TI in NE ti IN tvoj partner. Kajti to, kar je prav ali narobe zate, ni nujno prav ali narobe za partnerja.
Kljub temu, da postaneta moški in ženska, ženska in ženska, moški in moški… v partnerstvu eno, ne smeta izgubiti vsak sebe, kajti to je prvi korak na poti k propadu. Lepo je biti ljubljen, a to ne smemo enačiti s tem, da postanemo povsem odvisni. Zveza lahko namreč uspe samo, če kljub temu, da partnerja rasteta in se razvijata skupaj, to isto počneta tudi vsak zase. Kajti na koncu moraš biti zadosten sam sebi, da lahko daješ dovolj ljubezni drugemu in ob enem sprejemaš to ljubezen od tega drugega.

Sama menim, da sta najpomembnejša v zvezi spoštovanje in ljubezen. To, da imaš nekoga rad, da ga ljubiš, pa še ne pomeni, da ne delaš napak… če so to sploh napake… kajti pogosto to niso napake, ampak samo sledenje samemu sebi.
In kaj je še pomembno za trdno zvezo? Podpora, sodelovanje, kompromisi, skupni cilji… V ljubezni je po moje ‘prepovedano’ samo to, da nekoga ne spoštuješ in ga namerno raniš. Prepovedano je, da osebo fizično ali psihično zlorabljaš. ‘Prepovedano’ je, da se nehaš pogovarjati. ‘Prepovedano’ je, da nehaš, povsem nehaš čutiti ljubezen, pa vseeno vztrajaš.

Morda ste opazili, da je besedica ‘prepovedano’ skoraj vedno v navednicah. Zakaj? Ker je težko govoriti o prepovedanem, ko pa vsak ‘prepovedano’ doživlja drugače. Ni pa besedica prepovedano v navednicah pri zlorabljanju, saj to JE, po mojem mnenju, resnično in vedno PREPOVEDANO.

Ne, nisem pozabila na zvestobo. Namerno je nisem napisala. Morda bi lahko napisala lojalnost… da, to bi morda morala napisati… toda zvestoba (ne lojalnost, to ni isto!) se meni ne zdi tako nujna.
Prosim, preberite do konca, preden me sežgete na grmadi. 🙂 O zvestobi bi vam namreč rada napisala nekaj drugega, rada bi vam jo predstavila z drugačne perspektive.

Kaj pa, če zvestoba ni…

…najpomembnejša?

Vem, verjamem, poznam… zgodbe, ko ste ljudje izgubili zaupanje v ljubezen ravno zaradi nezvestobe. Tudi vi ste jih delili z mano. In spoštujem vas zaradi tega, rada vas imam zaradi tega. Verjamem, da je nezvestoba za nekatere največje izdajstvo in nekaj, kar nikoli ne bi mogli preživeti, kaj šele oprostiti. Razumem vas! Čutim z vami! Spodbujam vas, da kljub temu verjamete v ljubezen!

Če je za vas pretežko, prenehajte brati – takoj zdaj. Tudi to je v redu. Saj vam ne bi rada odpirala krvavečih ran. Ne bi vas rada pretresala in jezila. Toda verjamem, da bo tudi vam koristilo, če boste na nezvestobo pogledali z malce drugačne perspektive.

Kaj je nezvestoba je nekaj, kar mora opredeliti vsak sam, še bolje pa, da to opredelita s partnerjem skupaj. Toda veste, čeprav je nezvestoba za marsikoga tako boleča, bi vsak moral pogledati vase in ugotoviti zakaj. Morda zato, ker smo sebični?
Če boste pogledali objektivno, boste namreč ugotovili ravno to, da je zahtevanje in pričakovanje zvestobe sebično. Želimo biti edini, ki jih partner ljubi, edini s katerimi se ljubi in edini, ki smo v njegovih mislih. Toda zakaj?

V starih časih, tistih res starih, mnogo pred srednjim vekom in tistimi obdobji, ko se je od ženske in samo od ženske pričakovala popolna zvestoba, nezvestoba ni bila nič takega. In za nekatere posameznike tudi danes ni nič posebnega. Konec koncev, koliko ljudi pa je resnično vedno bilo in bo zvestih?

In zares… je nezvestoba res tako grozna? Mnogi boste v trenutku odgovorili DA. Toda, če pogledate z malce drugačne perspektive… Če vam partner/ka kaže ljubezen, če se ob njem/njej počutite ljubljene, če vam daje tisto, kar potrebujete… kaj pa vam potem sploh naredi z nezvestobo? Rani vaš ponos, vaš ego, to je dejstvo. Toda kaj imata ponos in ego sploh iskati v resnični ljubezni? Partner/ka vas z nezvestobo ni fizično prizadel/a, ni vas psihično zlorabljal/a, ampak je v resnici prizadel/a samo vaš ego.

Predstavljajte si, da tega ne bi nikoli izvedeli. Bi bili potem v resnici prizadeti?
S partnerjem/ko se imata rada, srečna sta, seveda imata padce in vzpone, tako kot vsi, toda v resnici, generalno gledano, je vajina zveza lepa. Potem pa kar na enkrat izveste, da vas je partner/ka varal/a že nekaj let. Ali potem v resnici izgine vse lepo, kar sta doživela skupaj v tem času, celo pred tem časom? Ne, ne izgine! Ljubezen je bila prisotna tudi med nezvestobo, srečni ste bili. Samo spomnite se! Zakaj bi vas potem to sploh moralo tako potreti? Samo zaradi vašega ega!

Dejstvo je, da nezvestoba ni nekaj lepega, prav nasprotno. Toda morda sta s partnerjem prav zaradi nezvestobe lahko ostala tako dolgo skupaj in srečna.
Se vam zdi, da govorim neumnosti? Pa jih ne! Dejstvo je, da se včasih – v resnici zelo pogosto – zgodi, da od osebe s katero smo v zvezi pač ne moremo dobiti vsega. Potem to poiščemo drugje. Pri prijateljih, družini, da, včasih tudi pri ljubimcih/ljubimkah. In ravno zato, ker tako dobimo vse, kar potrebujemo, lahko ostanemo srečni in veseli v zvezi, ki nam je dala mnogo, ogromno, nepredstavljivo veliko… toda vsega kljub temu ne.

Lahko preslišite vse, kar sem vam napisala. Lahko gledate na nezvestobo povsem enako kot ste prej. Lahko jo prezirate in sovražite, nikoli ne oprostite… Do tega imate vso pravico! Rada bi le, da iz vsega tega potegnete vsaj nekaj…
Nezvestoba še ne pomeni, da vas partner/ka ni nikoli ljubil/a, da vas ne ljubi še vedno! In verjemite, če se boste zavedali tega, samo tega, boste nezvestobo lažje preboleli in tudi, če boste partnerja/ko zaradi tega pustili, lažje verjeli, da ljubezen še obstaja.

sunset-1592098

Z ljubeznijo… ♥

Destinna

Preteklost ima svoj namen

Tolikokrat sem že slišala, da je potrebno pozabiti preteklost (pogosto tudi prihodnost) in živeti za danes, kajti od spominov se ne da živeti. Ker ostajamo v preteklosti, pa se ne znamo in ne moremo premakniti naprej, kar nas seveda dela nesrečne. Pa je to res?

Če vprašate mene, vam bom rekla, da ja in ne. Že res, da od preteklosti ne moremo živeti, in če se bomo želeli nenehno vračati nekam tja, daleč, v naše spomine, ne bomo našli časa, da bi ustvarjali nove. Obstali bomo na mestu in zavestno dovolili, da bo življenje šlo mimo nas. Toda spomini, naša preteklost… vse to je vseeno izredno pomembno in ravno to nas je sooblikovalo in naredilo takšne, kot smo danes.
Da smo najboljši ravno takšni, takšni kot smo danes, pa sem vam tako že povedala. 😉

Spomini so hrana

Smešna izjava? Morda, a po drugi strani… ali ni tako? Ali niso spomini tisti, ki hranijo našo dušo, tisti ki nam pomagajo, da se spet spravimo v dobro voljo, ko nam gre vse narobe? Ali se ni lepo sprehoditi v mislih po lepih spominih, ponovno priklicati nasmejane trenutke, tople objeme, vroče poljube…? Tako kot ugrizniti v sladko čokolado ali si privoščiti odlično večerjo. 😉

Sama že menim tako. Rada se spominjam tistih lepih dni in priznam, pogosto bi jih rada nazaj. Nekje bi rada našla časovni stroj, sedla vanj in mu dovolila, da me odpelje v preteklost, v tiste najlepše trenutke. Da bi spet doživela nore dogodivščine in objela ljudi, ki jih zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ni več ob meni. Dejstvo pa je, da ne vem ali so spomini tudi v resnici takšni kot se jih spominjam ali pa jih je čas naredil lepše, kot so v resnici bili.

Spomini so tolažba

Da, tudi tolažba so spomini. Včasih nas ljudje v našem življenju razočarajo. Sprašujemo se, če nas imajo sploh radi, in ko si v misli prikličemo lepe trenutke, ki smo jih doživeli z njimi, se zavemo, da nas imajo radi. Če nas ne bi imeli, zakaj bi torej za nas naredili toliko lepega? To nas potolaži in nas spomni, da pridejo slabi dnevi, in da se ljudje nanje različno odzivamo. Morda smo osebo ujeli samo v nepravem trenutku.

Pa tudi, ko se spomnimo na naše preminule drage, so ti spomini, čeprav so grenko-sladki, tolažba. Tolažba, da smo jih nekoč imeli radi, da jih imamo še vedno, čeprav jih ni ob nas, da so oni imeli radi nas, da so sploh bili del našega življenja. Že res, da bi nas najbolj potolažil njihov objem danes, v tem trenutku, a tudi spomin nanj je nekakšna tolažba.

Spomini so zdravilo

Zdravijo naše ranjeno srce, ko nas zapusti ali izneveri nekdo, ki smo ga ljubili, zaradi takšnega ali drugačnega razloga. Takrat se namreč spomnimo na to, da so bili pred njim drugi, in da bodo drugi spet prišli. Da ne bomo ostali sami in nesrečni, pa četudi že sami, ne nesrečni, saj se spomnimo, da smo samozadostni.

Zdravijo prijateljstva. Kako? Ko pride do konflikta med prijatelji, se – najpogosteje zaradi nesporazuma – lahko skregamo in dovolimo, da ti odidejo iz našega življenja. Toda, ko v misli prikličemo vse spomine, ki smo jih doživeli s temi ljudmi, vse lepe trenutke, ljubezen, ki nas druži, prijateljev ne bomo pustili oditi, vsaj ne zavedno. Tako spomini pozdravijo naše odnose.

Spomini so učitelji

Učitelji zato, ker se skoznje spomnimo na vse napake, ki smo jih naredili in se potem lažje pripravimo do tega, da jih ne ponavljamo. Naučijo nas, da nič ni tako grozno kot se zdi ponoči, saj že jutro prinese nove rešitve, in da za vsakim dežjem posije sonce – ZA VSAKIM.

Učitelji, ker nam kažejo, kako smo ravnali mi in kako so z nami ravnali drugi, da se lažje odločimo, kako bomo ravnali v prihodnje. Učitelji, saj nas sooblikujejo in soustvarjajo.

Spomini se nesporno pomemben in velik del nas! Naša preteklost nas je privedla sem, kjer smo, zato je ne smemo zanemarjati ali podcenjevati.
Prihodnost je tista, ki nam pokaže, kaj lahko postanemo, na katero pot lahko ponesemo svoje življenje in sebe z njim. Zato sta tako preteklost kot prihodnost pomemben del nas, toda preteklost je bolj otipljiva. Izdelala in obdelala nas je, kot kipar obdela kamen ali glino in ‘svoj kos platna’ s svojimi prijemi naredi lep in čudovit, nepozaben in edinstven…tako kot preteklost naredi nas.

Zato vam polagam na srce… ne, ne smete živeti v preteklosti, ne smete dovoliti, da vas omejujejo nje spone, toda vseeno jo spoštujte, cenite in sprejmite.
Samo tako bo namreč lahko vaš danes lep in točno tak, kot mora biti.

Če vas zanima, kaj vas je najbolj oblikovalo v vaši preteklosti in zakaj ste danes tukaj kot ste, takšni kot ste, potem si naročite osebno analizo skozi povezanost z neko boginjo, dragonfae ali starogrškimi bogovi, polbogovi in junaki. Če vas zanima, kam vas pelje pot naprej in zakaj ste se znašli na tej točki kjer ste, pa naročite kakšno drugo vedeževanje. Vsa ponudba je dosegljiva tukaj.

Želim vam še veliko lepih spominov! ♥

Vaša Destinna

Ustvarite si tako življenje, da boste v njem srečni…in spremenili boste svet

feeling-1410008

Prebrala sem članek o tem, kako ljudje, ki so zbujeni, in ki bodo spremenili svet, spoštujejo naravo, jedo samo zdravo in ekološko hrano, se ne zabavajo v klubih, ampak gredo raje na sprehod in se v širokem loku izogibajo potrošniški kulturi.

Vse prav in lepo, strinjam se z zapisanim … a le do neke mere. Da, naravo je potrebno spoštovati. Mogočna je in lepa, daje nam življenje. A ne verjamem, da jo spoštujemo samo, če smo vegani ali vsaj vegetarijanci, če jemo brezglutensko, brez sladkorja… Naravo lahko spoštujemo tudi drugače.
Če jemo meso, to še ne pomeni, da ne cenimo vsakega živega bitja, kot to da ga ne jemo še ne pomeni, da resnično spoštujemo naravo in vsa bitja v njej. Kajti veste, bitja smo vsi mi – živali, a tudi ljudje, in če spoštujemo vsa živa bitja, moramo spoštovati tudi drugače misleče ljudi. In tudi to, da jeste meso še ne pomeni, da ne spoštujete in nimate radi živali.

Tudi hranjenje z ekološko in zdravo hrano je lahko v resnici samo sledenje množicam, črednemu nagonu… če realno pogledate, je namreč to trenutno potrošniška kultura.
Ne govorim o tistih, ki si resnično sami pridelujete hrano in točno veste, kaj daste v usta. Govorim o tistih, ki kupujejo/kupujemo eko in bio, v resnici pa niti ne vemo, kaj jemo.

Zabavanje v klubih, pa četudi ob kakšnem kozarcu alkohola, še ne pomeni, da smo zašli s poti. Človek mora namreč prisluhniti svojim notranjim potrebam, in če je to sprehod v naravi, toliko bolje. Naj se prepusti njej vonjem, zvokom, slikam in občutjem. Če pa je to kdaj poplesavanje v klubu ali druženje na zasebni zabavi, potem je tudi to prav.

Veste, mislim da je največji problem ljudi v današnjem času ravno to, da ne znamo prisluhniti svojim resničnim željam, in da se ne znamo zabavati in sproščati, tako kot je to nam najbolj pisano na kožo. In zakaj? Zaradi nekih družbenih norm, strahov, prepričanj, ki so nam jih vcepili drugi.

Rada bi vam torej položila na srce samo to, da prisluhnite sebi in svojemu telesu. Jejte tisto hrano, ki najbolj odgovarja vašemu telesu in vaši psihi, s sladkorjem ali brez, z glutenom ali brez, z mesom ali brez. Družite se s tistimi ljudmi in se zabavajte na tak način, da boste polnili svoje srce in dušo. Sprehajajte se ure in ure, kopajte se v hladnem morju, jezeru ali reki, povzpnite se na hrib ali goro… Vse to vas bo napolnilo in pripeljalo k vašemu višjemu jazu.

Toda tudi drugače se zabavajte, če vam to odgovarja. Družite se s prijatelji, ki vas polnijo s pozitivno energijo, smejte se naglas in iz srca, plešite kakor znate in zmorete, le da se ob tem zabavate, tudi kakšen kozarček lahko spijete – ali pa ne, kakor vi želite, ampak pomembno je, da tako želite VI. Prespite celo dopoldne, če vam bo to v tistem trenutku najbolj prijalo ali pa se izgubite v knjigi, seriji, filmu… za celo noč. Samo trudite se, da boste srečni… in potem boste osrečili tudi druge, potem boste spreminjali svet.

Kajti svet lahko na dobro spreminjajo samo srečni ljudje.

Z ljubeznijo… ♥

Destinna