Kategorija: Splošno

Mavrica in vse njene barve

 

Ste kdaj poskusili ujeti mavrico ali najti njen konec? Mnogi vam bodo rekli, da to ni mogoče. Ampak ali ni mogoče vse, kar si zamislimo? 😉 In, če vam nekoč res uspe ujeti mavrico, steči pod njo ali najti njen konec, mnoge legende pravijo, da vas čaka velika nagrada.

Mavrica in njene skrivnosti

Mavrice so čudovite, kajne? Sama moram priznati, da se mi obraz skoraj vedno raztegne v nasmeh, ko jo zagledam in tako je že od nekdaj. Najbrž sem si tudi zato tako zelo zapomnila film, ki sem ga gledala kot otrok. Ne vem, kako se imenuje, pravzaprav ne vem o njem skoraj ničesar…razen njegove zgodbe.

Film je govoril o deklici, ki je niso sprejemali. Njena starša in vsa okolica sta ji pravzaprav zamerila, ker je deklica in ne fant. To jo je bolelo in iskala je način, da bi to lahko spremenila. Prebirala je knjige, se pogovarjala z ljudmi… in na koncu izvedela, da neka legenda pravi, da se, če stečeš pod mavrico, spremeniš v dečka. Od takrat dalje je venomer na nebu iskala mavrice in vedno znova tekla, tekla in tekla, da bi jo ujela in stekla pod njo. Nekega dne ji je to uspelo in postala je deček.

Sicer pa je mnogo bolj znana legenda o mavrici ta, da na koncu mavrice najdemo lonec zlata, ki ga čuva prav poseben škrat »leprekon«. Ta je zvit in prebrisan, nekoliko zagrenjen in pravzaprav precej uglajen, prav njega pa je potrebno prepričati, da lahko dobiš ta lonec zlata.

Ta legenda pravzaprav izhaja iz irske ljudske zgodbe in je najbrž tudi podlaga za drugo, podobno legendo, ki pravi, da se na koncu mavrice enostavno skriva čudovit zaklad.

Legende o mavricah

Če upoštevamo lepoto in skrivnostnost mavrice, ni nič nenavadnega, da je z njo povezanih mnogo zgodb in legend. Praktično vsako ljudstvo je ustvarilo svojo legendo povezano z mavrico.

Legenda severnih Indijancev Irokezov (Irokezi so skupina severnoameriških staroselcev v ZDA in Kanadi), ki sem jo našla na eni od spletnih strani pravi:

Irokezi so verjeli, da je nebo dežela zase, kjer prebivajo ljudje in živali v obilju in povezanosti. Sonce je bilo mož, Luna pa žena, ki sta sijala na našo Zemljo in se skozi drugo luknjo ponoči vračala v lepšo deželo, tam nekje na nebu.

Heng, bog groma, se je začel jeziti na Sonce, ko je opazoval, kako se njegova lepa nevesta Luna tanjša in tanjša, dokler ni povsem izginila. Verjel je, da Sonce zanjo ne skrbi lepo, zato je poslal ogromen, temni oblak, da ga je zakril. Vročina, ki jo je izžareval Sončev obraz, je stopila oblak in potem se je prikazala velika, čudovita mavrica.

Ko so živali videle čudovito mavrico in vse njene prelepe barve, so verjele, da je ta most do dežele na nebu. Šle so k svojemu kralju, staremu želvaku, in ga zaprosile, da jih spusti, da gredo preko mavričnega mostu v deželo na nebu. Želvak jih je opozoril, da je to nevarno, vendar ga niso poslušale. Niso se zavedale, da bo takrat, ko bo nehalo deževati, izginila tudi mavrica, one pa bodo ostale na nebu, brez možnosti, da se vrnejo nazaj na Zemljo.

Živali so vseeno šle in legenda pravi, da so za vedno ostale na nebu, kjer so še danes in tvorijo številna ozvezdja, ki se imenujejo po njih.

Svoje legende o mavrici, pa imajo tudi številna druga ljudstva. Aborigini mavrico povezujejo s svojo mavrično kačo, ki je ustvarila Vesolje in ljudi. Podobno mavrično kačo poznajo tudi Maji. Vendar so Maji mavrico povezali še s svojo boginjo Ixchel, boginjo Lune, vode in rojstva otrok, ki v prevodu pravzaprav pomeni »mavrična dama«.

Obstajajo pa še mnoge druge zgodbe, povezane z nastankom in pomenom mavrice, ki jih lahko preberete na še eni od spletnih strani na katere sem naletela.

Karkoli že verjamete, se najbrž vsi strinjamo, da so mavrice lepe in posebne. Če pa vam kdaj uspe najti njihov konec, pa mi le sporočite, kaj ste tam našli. 😉

Z ljubeznijo… ♥ 

Destinna

 

Trije dobri možje in njihove legende

 

Že krepko smo zakorakali v veseli december. Z mestnih trgov se sliši glasba, mesta se svetlikajo odeta v tisoče pisanih lučk, iz stojnic diši po kuhanem vinu in punču, trgovine pa so polne nakupovalcev. Miklavž je že razdelil darila, Božiček in dedek Mraz pa se pripravljata, da bosta še opravila svoje veliko delo. Ob vsem tem vrvežu včasih pozabimo na izvor praznikov in s tem izvor treh dobrih mož. 

   Miklavž ali Sveti Nikolaj

Najbrž že mnogi veste, da je Miklavž pravzaprav svetnik, ki ga poznata tako katoliška kot pravoslavna cerkev, Sveti Nikolaj, ki v resnici prihaja s Turčije. Ta svetnik je veljal za izredno radodarnega, saj naj bi prihajal iz premožne družine, vendar je večino svojega bogastva razdal pomoči potrebnim.

Nekatere legende pravijo o tem, da je še posebej rad podarjal darila otrokom, ker pa ni hotel, da bi vsi vedeli, da je ravno on tak dobrotnik, je pogosto revnejšim zlatnike podstavljal v njihove čevlje, ki so jih imeli pred pragom, ko so šli spat. Od tod tudi navada, ki se je prijela po nekod, da Miklavž darila ponoči podstavi otrokom v čevlje.

Božiček

Nekateri zagovarjajo trditev, da je Božiček pravzaprav nastal iz Miklavža. Kakorkoli že, ljudje so ga začeli jemati za svojega, ko se je začel pojavljati v literaturi. Mit o Božičku je bil verjetno prvič objavljen leta 1823, v besedilu z naslovom The Night before Christmas (Noč pred božičem). Avtor pesmi ni točno znan, najpogosteje pa v zvezi s tem omenjajo Clementa Clarka Moora in Henryja Livingstona Jr., kot pišejo na portalu Ringaraja. V pesmi se Božiček prevaža na sankah, ki jih po zraku vlečejo severni jeleni.

Božička v podobi, v kakršni je danes, pa so v bistvu ustvarili promocijski guruji Coca-cole, ki so tega prijaznega možaka dvignili v zvezde. Prej je bil Božiček namreč oblečen v modra oblačila.

Dedek Mraz

Za razliko od Božička, ki obdaruje samo pridne otroke, dedek Mraz obdaruje vse otroke. Nastal je kot protiutež Božičku, ki je imel krščanski, predvsem pa ameriški priokus, v Rusiji. Dedek Mraz pa je postal priljubljen tudi v Sloveniji, kjer naj bi prebival pod Triglavom.

V Rusiji je bil dedek Mraz poročen s starko Zimo. Spremljajo pa ga predvsem živali in druga pravljična bitja, ne pa škratje, kot Božička.

Manj znan izvor Božička in dedka Mraza

Čeprav danes na Božička in dedka Mraza gledamo kot na dobra moža, ki obdarujeta otroke, pa je manj znani izvor teh dveh likov pravzaprav skandinavski (če se ne motim). Predhodnik teh dveh dobrih mož naj bi namreč prav v času decembra kaznoval poredne otroke oz. jih, po nekaterih verovanjih, celo kradel. Morda je bil še najbolj podoben današnjemu parklju.

Toda sama raje na te tri može gledam kot na izvor dobrega, lepega, prijetnega, toplega… in verjamem, da tudi vi. Naj vam torej prinesejo obilo vsega dobrega, pa ne govorim toliko o materialnih stvareh, kot o ljubezni, toplini, dobri volji, smehu, zdravju in vsem, kar v življenju zares šteje.

Želim vam torej čudovite božične praznike in noro, zabavno silvestrovo, predvsem pa nepozabno leto 2018, ki bo najlepše do sedaj.

Z ljubeznijo… ♥

Vaša Destinna

Kaj pa, če se res vedno znova rodimo?

Najbrž ste že slišali za reinkarnacijo, kajne? Reinkarnacija je sicer filozofski ali religiozni koncept, ki govori o tem, da se duša umrlega po smrti ponovno utelesi oz. ponovno rodi. Kako in na kakšen način… to pa je odvisno od posamezne filozofije ali religije.

In kakšno je vaše mnenje o tem? Sama v to filozofijo precej zaupam. Nekako se mi zdi logična. Zakaj? Kako bi sicer drugače razložili, da se nam zdi, da neko osebo poznamo že celo življenje, čeprav smo jo komaj spoznali. Pa to, da smo se prvič znašli na nekem kraju, pa nam je vse tako znano. In še marsikaj.

Reinkarnacija in religija

Vsaka religija ima svoje specifike in religije, ki vladajo v Indiji, so tiste, ki največkrat podpirajo reinkarnacijo. Tako v reinkarnacijo verjamejo Budisti, Hinduisti in drugi. Toda čeprav religije, kot so krščanstvo, islam in judaizem po pravilu ne podpirajo reinkarnacije, pa nekatere veje teh religij verjamejo v reinkarnacijo. Med temi vejami je morda najbolj znana Kabala.

Prav tako je verovanje v reinkarnacijo značilno za starejše religije, kot so teologija in spiritizem, med zagovorniki reinkarnacije, pa so tudi predstavniki plemen z vsega sveta – Avstralije, Azije in drugod. Eni takih so gotovo tudi Indijanci.

 

Zgodovina verovanja v reinkarnacijo

O reinkarnaciji so pisali in govorili že starogrški filozofi, kot so  Pitagora, Sokrat in Platon, o reinkarnaciji govori Nordijska religija. Pa tudi Druidi so verjeli v reinkarnacijo.

Kdaj točno so začeli razpravljati o reinkarnaciji, se pravzaprav ne ve. Nekateri pravijo, da to verovanje izhaja že iz časov bronaste dobe.  Vsekakor pa obstajajo znani koncepti reinkarnacije iz antične Grčije. Pitagorova doktrina npr. pravi, da človeška duša ostaja neumrljiva in po določenem številu let vstopi v novo telo.

Tudi Kabalisti so o reinkarnaciji razpravljali v svojih knjigah in to že v 13. stoletju.  Taoisti, pa so v nekaterih dokumentih pisali o reinkarnaciji že v 3. stoletju pred našim štetjem. Chuang Tzu pravi npr.: »Rojstvo ni začetek, smrt ni konec. Obstaja obstajanje brez omejitev. Je kontinuiteta brez začetne točke. Obstajanje brez omejitve je Vesolje. Kontinuiteta brez začetne točke  je Čas.  Je rojstvo, je smrt, je nadaljevanje, je vstopanje.«

Verjeli ali ne, so tudi v Srednjem veku obstajale skupine in verovanja, ki so podpirala reinkarnacijo, zanimanje za reinkarnacijo pa se je povečalo spet v času Renesanse. Seveda pa je reinkarnacija tudi del novejših religij, kot so wicca, scientologija, spiritizem in druge.

Tudi znanost je raziskovala reinkarnacijo, a temu se bom raje vrnila kdaj drugič.

Moje raziskovanje reinkarnacije

Sama sem se v preteklosti precej ukvarjala z reinkarnacijo. Ugotavljala sem, katere ljudi iz današnjega življenja sem poznala že v prejšnjih življenjih in v kakšnih odnosih smo bili. Najbolj pa sem se posvečala reinkarnaciji v obdobju, ko sem naletela na eno od srbskih knjig, imenovano Prošli životi, što ste nekada bili: Vodič kroz reinkarnaciju.

V tej knjigi avtorica zagovarja tezo, da reinkarnacija obstaja, vendar se na nek način ves čas dogaja v krogu. Začnemo kot rastline, nadaljujemo kot mikroorganizmi in živali, šele potem postanemo ljudje. Ko pa enkrat postanemo ljudje, se velikokrat spet rodimo kot ljudje, vse dokler ne začutimo, da ne moremo več sprejemati vseh teh človeških čustev. Ko se naveličamo vsega človeškega, se spet vrnemo najprej v živali in tako dalje, potem pa se krog ponovi.

Če se s tem pogledom strinjate ali ne, je v bistvu popolnoma odvisno od vas. Še sama zase nisem povsem prepričana o takšnem krogu. So me pa v knjigi pritegnile vaje, preko katerih sem začela bolje spoznavati svoja pretekla življenja in izkušnje so me resnično presenetile. Jokala sem, se smejala, videla slike, ljudi, dogodke… zato vam priporočam, da se na takšno pot kdaj podate tudi sami.

Ker pa zagovarjam tezo karme in tega, da pretekla življenja vplivajo tudi na to življenje, sem se odločila,

…da vam podarjam 15% popust za vpoglede v prejšnja življenja
oz. v to ali ta vplivajo in kako vplivajo na vaše današnje življenje.
Popust lahko izkoristite, če mi tovrstno
vprašanje pošljete na destinna@destinna.si,
samo dopišite katero obliko vpogleda bi želeli.
Popust velja do 15. septembra 2017. 

Želim vam čudovit preostanek poletja in vam priporočam, da se kdaj tudi sami na takšen način odpravite na raziskovanje sebe. Prepričana sem, da boste odkrili marsikaj zanimivega.

Z ljubeznijo… ♥  

Destinna

Živali kot vodniki

Mnoge religije in ljudstva že od nekdaj pripisujejo veliko simbolike prav živalim. Tako verjamejo, da vam to, da v nekem obdobju pogosto videvate nekatere vrste živali, prinaša pomembna sporočila. Drugo od pomembnih verovanj povezanimi z živalmi, pa so živalski totemi ali vaše osebne živali. Te naj bi vas vodile in usmerjale skozi vse življenje.

Antični bogovi in živali

Že, če pogledamo mitologijo antične Grčije in Rima, lahko opazimo, da so nekatere vrste živali pripisovali določenim bogovom in boginjam. Tako so npr. boginjo Ateno pogosto upodabljali s sovo, saj naj bi bila ta simbol modrosti, Atena pa je bila zelo modra boginja, ki je bila dejansko tudi boginja modrosti. Hera pa je npr. pogosto povezana s pavi. Poleg tega, da so bili bogovi pogosto upodobljeni in povezani z določenimi živalmi, pa so se lahko pogosto tudi spreminjali vanje.

Če pokukamo v Stari Egipt, pa lahko tako ali tako vidimo, da so bila takratna božanstva nekakšna mešanica ljudi in živali, zato je tam simbolika in arhetip samih živali še bolj prisoten.

Animizem

Religije povezane z živalstvom imajo v resnici korenine še veliko globlje v zgodovini, kot poganske religije. Ta verovanja so trdila, da duh ali duša, če želite, biva tudi v drugih entitetah – v živalih, rastlinah, vodah, gorah, vulkanih…

Ravno iz teh oblik verovanj izhajajo npr. totemizem – postavljanje totemov, ki je bilo izredno značilno za Indijance. Totemi so pogosto imeli obliko živali. Pa tudi šamanizem. Šamani namreč ne samo, da verjamejo v duhove, temveč se jim to, da duhovi obstajajo, zdi univerzalna resnica, enostavno dejstvo. Z duhovi komunicirajo, jim pomagajo, z njimi sodelujejo, da pomagajo ljudem… Seveda, pa so ti duhovi prisotni tudi npr. v živalih.

Živalska simbolika

Živali absolutno nosijo simboliko. To je po moje že kar dejstvo. Sova je povezana z modrostjo in študijem, kača z zdravilstvom… in to že v vsakdanjem življenju. Tudi v vsakdanjem pogovoru pogosto uporabimo primerjave z živalmi. Pridna kot čebela, lomasti kot medved, zvita kot lisica, ošaben kot pav… Če pa začnemo razmišljati o alternativnih ali mejnih vedah, pa je živalska simbolika še toliko bolj prisotna.

Vse sanjske knjige pišejo o simboliki živali. Nekaj je lahko preberete tudi na moji spletni strani . Veliko je člankov, ki govorijo o tem, kaj vam želi sporočiti žival, ki jo nenehno videvate. Konec koncev je tudi večina astroloških znamenj živalskih.

 

 

Bodite pozorni na svet okrog sebe in verjemite, povsod so sporočila.

Z ljubeznijo… ♥

Destinna  

POLETNI SOLSTICIJ – dan, ko je mogoče vse

Dan, ko s praprotnim semenom v čevlju lahko razumete živali, ko postane magija resnična in pravljična bitja plešejo okrog ognja. Poletni solsticij drugače imenujemo kres in ima  pomembno mesto v vseh starih verovanjih. To je čas, ko je dan najdaljši in noč najkrajša.

Ko sem brskala po svojih starih člankih, sem naletela na enega o poletnem solsticiju in glede na to, da bo ta prišel ravno danes, 21. junija, ob 20.02h, vpliv pa ima še dva dni, sem se odločila, da ga bom malce predelala in ga delila z vami.

Kresna noč je eden največjih praznikov, povezanih z ognjem

Po starem poganskem izročilu je kresna noč eden največjih »ognjenih praznikov«. Čeprav je kresna noč v osnovi poganski praznik, pa jo poznajo tudi v krščanstvu , kjer se imenuje praznik Sv. Janeza Krstnika.

Veliko najskrivnostnejših mest na svetu je povezanih s poletnim solsticijem. Stonehenge je orientiran prav po tem. Vhod gleda v smeri sončnega vzhoda na dan poletnega solsticija. Tudi Tempelj Sonca Teotihuacan v Mehiki ima podobno smer.


Kresno noč  v vsem indoevropskem prostoru štejemo za najbolj magično obdobje v vsem letu. Pravijo, da je takrat moč videti vile, škrate in druga pravljična bitja, praznik pa je nabit tudi z magijo in čarovništvom.

Že v starem Egiptu je bilo moč opaziti, da so najbolj častili prav sonce, ljudje pa so tudi v kasnejših časih verjeli, da življenje izhaja iz sonca, in da le-to vpliva na vse, kar se dogaja. Prav zaradi tega so želeli, da bi sonce ohranilo in celo povečalo svojo moč. V ta namen so ljudje zanetili ogenj.

Na kresno noč je imel ogenj še posebno magično moč, zato so prižigali kresove, skakali čez ali skozi ogenj, da bi se s tem očistili bolezni in zlih sil, plesali so okrog ognja in hodili po žerjavici.

Ljudje so menili, da imajo takrat tudi zelišča posebno moč. Prižigali so kadila z vonjem jasmina, lotosa in  vrtnic ter nabirali zdravilne in čarobne rastline. Nabirali so jih pred zoro, ko se je na njih še svetlikala jutranja rosa. Posebno mesto je imela praprot. Najučinkovitejša naj bi bila, če so jo ljudje nabirali goli, ponoči med enajsto in dvanajsto uro, in jo našli na križpotju. Praprot naj bi pripomogla, da bi postali nevidni, izganjala je zle uroke, če pa si praprotno seme dobil nevede v čevelj, si razumel živalsko govorico.

Čarobna bitja

Solsticij naj bi bil čas, ko se zberejo vile, vilinci, palčki, škratje in druga bitja, da bi preizkušali svoje moči in se zabavali. Čarobna bitja imajo že od nekdaj posebno mesto v ljudskem verovanju in nekateri še vedno menijo, da resnično obstajajo. (Tudi jaz. 😉 )
Palčki so drobni možiclji, o katerih smo lahko poslušali v pravljicah, vendar jih nimajo vsi samo za pravljična bitja. V Islandiji verjamejo vanje in se z njimi občasno tudi pogajajo v nekaterih občinah. Na strani nenavadno.com je zapisano, da tega ne obešajo na velik zvon, vendar o tem pričajo podatki, ki so vseeno dostopni. Tudi v Sloveniji se je zgodilo nekaj primerov, ko so ljudje trdili, da so videli palčke.
Vile (in piksiji) so v nekaterih pogledih še bolj fascinantna bitja. Govori se o njihovi brezmejni lepoti, pripravljenosti, da pomagajo ljudem in tudi njihovi nagajivosti. Moč naj bi jih bilo najti v cvetlicah, v oblakih, v gorah, jamah, gozdovih in na prikupnih travnikih. Zelo so radožive in ljubijo petje in ples, legenda pa pravi, da se tisti, ki jih vidi med plesom, spremeni v kamen.
Posebna vrsta vil naj bi bile Rusalke, ki so pravzaprav vodne nimfe. Njihov smeh naj bi bil usoden za moške.
Solsticij in čutnost

Solsticij je tudi čas strasti in romantike. Ljudje imajo večji spolni apetit, srca pa so polna ljubezni. Če je na noč solsticija polna luna, se ta imenuje medeni mesec. Tako se imenujejo tudi poročna potovanja mladoporočencev.
Kresni večer je bil v literaturi pogosto opevan. Celo veliki William Shakespeare ga je uporabil v svoji znameniti gledališki igri Sen kresne noči. Igri, v kateri se prepletajo življenja ljudi in pravljičnih bitij, ki se zapletejo v čustvene, ljubezenske in erotične spletke.

Noč solsticija je noč, ki moške in ženske kar požene ene k drugim. To je čas, ko sta ljubezen in strast uravnovešeni. Takrat vidimo vso lepoto življenja, intenzivnost strasti, poživljajoče zavedanje in nežnost ljubezni, to je čas ko je moč doživeti ekstazo.

Sprehodite se torej te dni po temnem gozdu z roko v roki. Morda boste v čevelj dobili praprotno seme in vsaj za eno noč razumeli živali. Verjetno vam bodo lahko marsikaj povedale. Poglejte moškemu ali ženski globoko v oči, najbrž boste začutili mravljince, v vajinih telesih pa bo vzplamenel kres. V vsakem primeru pa imejte oči široko odprte. Morda boste srečali palčke ali videli vile, kako plešejo okrog ognja, samo pazite, da se ne spremenite v kamen. Naberite nekaj zelišč in si zvarite ljubezenski napoj, predvsem pa verjemite v pravljice in čarovnijo vsaj nocoj. Začutili boste, da magija resnično obstaja.

Z ljubeznijo… ♥

Destinna